Razno
Dejavnosti Dogodki

Korepetitor

Kdo ali kaj je korepetitor?
To je oseba, ki z nekom ponavlja učno snov.
Korepetirati - pomagati ali nadzorovati pri učenju. V našem primeru je ta, ki uči in nadzoruje, pianist.
Vsa operna literatura je za lažji študij prirejena za klavir. To so t.i. izvlečki. Izvlečki orkestrskega parta, parta solistov in zbora. Več ali manj so izvlečki kar dobro narejeni, saj so jih v veliki večini naredili skladatelji sami. Pianist mora svoj part obvladati, če želi dobro naučiti vse, ki sodelujejo v predstavi. Poznati mora tudi orkestrski part, saj so inštrumenti tako zelo različni. Imajo svoje lastnosti in zmožnosti, za katere mora pianist vedeti. Dinamika je odvisna od tega, kdo igra - godala, pihala, trobila, brenkala, inštrumenti s tipkami, tolkala.
Skladatelji so svoje delo zelo dobro opravili. Vse je natančno zapisano. Dinamika, tempo, agogika, ki je značilna za čas, v katerem je umetnik delo napisal. Pianist mora z dirigentom, preden začne delati, doreči veliko podrobnosti in se tega potem držati, da ne pride do razhajanj, ko se že priključi orkester.
Naštudirati operno predstavo, je kar velik zalogaj. Saj je ravno opera najbolj kompleksna umetnost. Ima vse. Glasbo, dramo, kostume, oder, sceno.
In mi ubogi korepetitorji zajamemo sapo, se oborožimo z ogromno potrpljenja, dobre volje in začnemo. Lepo po vrsti.
S solisti preberemo njihove vloge. Počasi, natančno. Ta začetna faza je zelo važna in za pianista tudi težka. Saj ne moreš igrati samo svojega parta, ampak pomagati solistu. In svoj part samo delno priključiti kot harmonsko osnovo, ki jo solist mora slišati. Saj vemo, da višina tona ni vedno enaka. Variira glede na harmonijo v spremljavi. Zato so dobra ušesa pri korepetitorju najbolj pomemben pripomoček. Pozorni moramo biti prav na vse po vrsti. Na tekst, ritem, melodijo, agogiko, ki jo je skladatelj označil, pa še na tiste nesrečne manire, ki veljajo po svetu. Saj si solist lahko privošči visoke tone, ki jih skladatelj niti ni napisal. Pa silna ritardanda, korone, kadence. A tudi te se spreminjajo. Mora pa vse po možnosti ostati v okviru skladateljeve zamisli.
Vedno znova "dokazujem" pevcu, da je najlepša muzikalna linija tista, ki si jo je zamislil skladatelj. Zakaj neki se je trudil in ritem natančno zapisal? Z vsemi pikami in pikicami? Da je muziko napisal na tekst. In to sijajno. Da ima pevec veliko srečo, ker ima besedo. Prvo je beseda, nato je določena melodija. Oj, kakšni mojstri so to bili! In mi bi jih radi popravljali. Zakaj pa?
Hja, v veliki meri zato, ker nečesa ne zmoremo speljati po zamisli avtorja. Potem pa muziciramo. V svojo škodo seveda.
Torej, sedaj vloge znamo. Ker veliko ponavljamo (ne vprašajte me, kolikokrat), da obvladajo svoj part na pamet. Združimo vse sodelujoče na ansamblskih vajah. Z dirigentom, s klavirjem, še vedno ob pomoči not. Za vsak slučaj. Note so velika bergla, dostikrat pa tudi velika napota.
In še zadnji, najbolj dolgočasen zalogaj za korepetitorja. Aranžirka. Ne, ne aranžirka. Aranžirke. Teh je cel kup. Sploh, če je na programu veliko delo. Tu pa se priključi režiser, scenograf, kostumaograf, koreograf, ... Jej, jej, pa ubogi pianist. Ti so vedno zraven. Vedno prisotni. Sedaj zna že vse od zadaj naprej. Ampak saj kakšna vaja več ne škodi.
Torej na odru ob delni sceni z rekviziti, režiser počasi postavlja svojo zamisel. Danes so pevci kar izkoriščani. Režiserji bi najraje videli, da pojejo leže, na trebuhu, da plešejo, skačejo. Ne bom naštevala. Tega nisem nikoli razumela. Kaj je opera? Drama? Ne! Glasbena drama! In kaj je opereta? Vesela opera. Ampak glavno besedo ima še vedno muzika.
Torej, ko pripeljemo te aranžirke do konca in je režiser zadovoljen ali pa ne, tudi to se zgodi, so na vrsti vaje z orkestrom. Tu si korepetitorji lahko malo oddahnemo. Je pa dobro, če vemo, kaj se dogaja na teh vajah, da lahko solistu povemo, svetujemo, predlagamo kaj, kar jim bo v pomoč. Torej smo dodatna ušesa in očke. O, tudi očke, tudi. Saj takole na odru pevec velikokrat sam sebe nezavedno ovira pri petju. Odvečni gibi so nepotrebni. Namesto, da bi z glasom povedali, kar je skladatelj nameraval, pojejo z rokami.
Tudi glavna vaja s klavirjem ni od muh za korepetitorja. Po navadi je dolga kot jara kača. Saj skoraj nikoli vse ne "štima". Že pri kostumih se velikokrat zatakne. Pa scena, luč, spremembe, ki so važne za tehniko. Pa ne pianistično - ampak za možakarje, ki jih publika ne vidi, pa so stalno prisotni ob odru. Torej, na tej klavirski glavni vaji se popravijo vse nerodnosti, kajti orkester nima časa, niti potrpljenja čakati na take popravke. Mi, pianisti, pa moramo. Po dolžnosti. Prinesemo si v tisto črno, dolgočasno luknjo kavico. Kaj eno, dve, tri, da preživimo. Včasih se mi je zdelo, da sem nujno zlo! Inventar, brez katerega ne gre.
Nato šele pride glavna vaja z orkestrom in generalka. Zadnja vaja pred premiero. Zame, korepetitorja, je uspeh in zadovoljstvo pevca tisto pravo priznanje. Omenjajo nas ne veliko. Pa nič hudega. Poklic pač.
Ker pa se veliko dogaja tudi izven gledališča, imamo priliko biti pianisti - spremljevalci. Kar je po umetniški plati veliko bolj zanimivo. Spremljamo pevce in druge na raznih koncertih. Vendar je zame vokal najlepši inštrument. Najbolj naravno glasbilo. Pa tudi najtežje. Ko sedem za tisto črno škatlo, se mi navkljub mojemu morebitnemu nerazpoloženju že nekako oglasi. Tudi prehlajena ali pa drugače bolna sem že igrala. Kaj pa pevec? Kako že pravijo? Bil je indisponiran. Čeprav to ni čisto pravi izraz. Slabe volje, nerazpoložen? Ja, že, a ta slaba volja je posledica ...
NATAŠA VALANT
Pianistka
nvalant@gmail.com